NOVICE

Bližina našega najvišjega vrha, Triglava, je za Slovence in v zadnjem času tudi za tujce zelo priljubljena destinacija. Vendar ni samo vrh tisto, kar že stoletja privablja ljudi. Ob vznožju mogočne gore so tri doline, ki so posebna zgodba vsaka zase - Kot, Krma in Vrata. Prav vsaka izmed njih privablja svojo ciljno skupino zaljubljencev v gorski svet. Zato ni čudno, da so tam že dolgo nazaj zrasle najprej postojanke, nato pa koče, ki so v Sloveniji pomemben pomnik zgodovine in posebnost, ki bi ji le težko našli podobno. Vendar se tudi koče med seboj razlikujejo - včasih zaradi same lokacije, drugič zaradi svojega videza, najpogosteje pa zaradi ljudi, ki zanje skrbijo. Izmed treh dolin pod našo najvišjo goro smo si tokrat izbrali Krmo - dolino, ki je izhodišče predvsem za zimske vzpone na Triglav. Skozi njo vodi lepo urejena pot, ki se s svojo senco in razgledi vedno znova izkaže za pravo izbiro v vročih dneh. Približno na tretjini poti se pred nami odpre Zasipska planina pod mogočno Debelo pečjo s svojimi navpičnimi stenami. Na levi strani stoji Kovinarska koča.

Seveda se zgodovina Kovinarske koče ne začenja pred petimi leti, pove Franci. Prvo postojanko na tej planini je uredilo PD Javornik-Koroška Bela v preurejeni pastirski koči in jo odprlo 26. decembra 1948. Spomladi 1959 so začeli graditi novo, večjo postojanko, ki so jo slovesno odprli le nekaj mesecev kasneje, 19. julija 1959 ob 90-letnici Železarne Jesenice. Kočo so poimenovali po jeseniških železarjih - članih društva, ki so pri gradnji koče opravili 4660 ur udarniškega dela in jo zgradili v rekordnem času. Leta 1963 so zgradili vodovod in prizidali verando. Kočo so večkrat obnavljali in dopolnjevali opremo, temeljito pa so jo obnovili leta 1983, ko je bila pri koči osrednja slovenska prireditev ob dnevu planincev. Leta 1994 so na koči namestili sončne celice, leta 2008 pa je bila zgrajena električna in vodovodna povezava z javnim omrežjem. Leto kasneje se začenja Brigitina in Francijeva zgodba.
 

Dolina Krme je sicer zaprta, kljub temu pa imamo z Zasipske planine lep razgled na vrhove, ki jo obdajajo. Na vzhodni strani doline se nad gozdovi za kočo dvigajo strme stene Stresenice, Klečice in Debele peči; proti jugovzhodu in jugu se venec vrhov nadaljuje vsevernih ostenjih Lipanskega in Debelega vrha, Malega in Velikega Draškega vrha, Tosca in Vernarja; na zahodni strani doline vidimo prepadna pobočja Rjavine, Luknje peči, Dimnikov in Macesnovca; proti severu se širi dolina Krme proti dolini Radovne, nad katero se dvigajo gozdnata pobočja nižjih vrhov. Razlog več, da koča služi tudi kot informativna točka. Posebno poglavje je hrana, ki jo lahko dobimo v planinskih postojankah in kočah. Da jo Brigita in Franci pripravita, je potrebno precej časa in volje - v gorah so običajne stvari, kot so plin, elektrika in voda, včasih prej izjema kot pa pravilo. In tudi ko je vse našteto nared, je potrebno vse to spraviti do koče. Nato pa samo nekaj parov rok poskrbi za včasih zelo veliko število tistih, ki pridejo v Krmo tudi zaradi pristnih domačih jedi.
 

Čas, ko so v slovenskih gorah gradili prve koče, je bila z vidika zgodovine za našo državo še kako pomemben. Takrat je za prevlado v naših gorah tekmoval tudi nemški Alpinverein in ponekod so že bile nemške poti, nemške plezalne smeri in tudi nemške koče, kjer so imeli prednost tujci.

Ti časi so minili, koče pa so ostale. Tisti, ki jih vzdržujejo, to počnejo predvsem zaradi ljubezni do gora in tradicije, zaradi katere so naše gore še lepše in še bolj prijetne za vse tiste, ki tukaj iščejo ter večinoma tudi najdejo različne stvari. Kljub temu, da brez njih delovanje gorskih postojank ne bi bilo možno, ostajajo skromni.
 

Tisti, ki koče obiskujejo, razumejo pomen slednjih vsak po svoje. Tudi Brigitini in Francijevi gostje, ki so pred Kovinarsko kočo lovili prijetne trenutke toplega poletnega dneva in se pogovarjali z oskrbnikoma. Vsak tam pač najde tisto, kar potrebuje - pa naj gre za hrano, razgled ali preprosto mir.

Celotni intervju lahko poslušate na spletni strani Prvega programa Radia Slovenije.