POIŠČI

NOVICE

petek, 13. maj 2016 ob 06:00, ogledov: 13581

Slovenci prvič na Everestu na današnji dan leta 1979

Objavil(a): Manca Čujež
13. maja 1979 sta se v alpinistično zgodovino zapisala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta kot člana 25-članske jugoslovanske odprave kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro sveta. Dva dni pozneje so vrh dosegli še Stane Belak, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, domačin Ang Phu. Na 8848 metrov visoki vrh se je do danes povzpelo 17 Slovencev, ki imamo na Everest tri različne preplezane smeri, od tega eno prvenstveno smer, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi smučarski spust z vrha. Zavidljiva statistika, ki nas uvršča v čisto špico himalajskih velesil.
V začetku sedemdesetih let se je v Himalaji začela nova doba plezanja. Ni se več iskalo le najbolj optimalnih smeri na vrhove, plezanje se je usmerilo v težavne stene in grebene. A tokrat smo bili Slovenci pripravljeni. Leta 1975 nam je uspel veliki preboj. Pod Kunaverjevim vodstvom smo preplezali enega največjih himalajskih problemov tistega časa, 2500 metrov visoko južno steno 8463 metrov visokega Makaluja, pete najvišje gore sveta. Prvenstvena smer v tej mogočni steni nas je postavila ob bok himalajskim velesilam. Uspeh na 8061 metrov visokem Hidden Peaku, ki smo ga preplezali dve leti kasneje, prav tako po prvenstveni smeri, je bil le še dodatna motivacija za odpravo odprav, ki smo jo načrtovali za leto 1979: vzpon na Mount Everest po prvenstveni smeri po še nepreplezanem zahodnem grebenu.

Vodenje je prevzel še en veliki strateg slovenskega himalajizma, Tone Škarja. Danes, več kot trideset let kasneje, še toliko bolj izstopata smisel in vizionarstvo odločitve, da takrat nismo poskušali ponoviti katere od že preplezanih smeri, ampak smo želeli preplezati novo, slovensko. In to po enem najbolj markantnih problemov Everesta, po njegovem zahodnem grebenu. S to odločitvijo smo sledili bistvu vrhunskega himalajizma tedanjega in sedanjega časa. Gledano z današnje perspektive smo se gore lotili na nekoliko okoren način. Moštvo je štelo petindvajset plezalcev, prav toliko višinskih nosačev in dvajset ton opreme. A vse to prav nič ne zmanjšuje vrednosti dosežka. Še danes so si največji svetovni himalajski poznavalci enotni, da je slovenska (takrat formalno še jugoslovanska) smer na Everest najtežja od enajstih, do danes preplezanih na najvišjo goro sveta.

Seveda ni šlo vse gladko. Petinštirideset dni smo se borili z zahtevnostjo zahodnega grebena, z mrazom, vetrom, viharji in pomanjkanjem kisika. Enajst kilometrov vrvi smo napeli po previharjenih pobočjih gore, kjer je bil vsak korak, prijem ali plezalni gib korak v neznano. Vrvi smo ves čas napeljevali člani odprave sami. Šerpe so nam po že zavarovanih delih poti le pomagali prinašati hrano in opremo. Odkrivati in razreševati probleme, ki jih je pred nas postavljala gora, ni bilo le vprašanje naših moči in sposobnosti, spretnosti in izkušenj, ampak tudi stvar časti in etike. Nikakor ne bi dovolili, da nam šerpe nadelujejo pot.

Na gori smo postavili pet višinskih taborov. Zadnjega sva na višini 8120 metrov postavila z Marjanom Manfredo in imela tako tudi prva možnost iti proti vrhu. Na višini 8300 metrov nama je uspelo preplezati eno najzahtevnejših mest ter ga opremiti z vrvjo. Ob tem pa sva oba dobila hude ozebline po rokah in nogah ter se zato morala vrniti. Naslednja sta poskušala Dušan Podbevšek in Roman Robas, a sta se zaplezala v orientacijsko zahtevnih skalnih stolpih vršnega grebena in se prav tako morala vrniti.

13. maj 1979 pa je le prinesel tako želeni uspeh. Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku je uspelo doseči vrh. Nanj sta stopila ob 13.51 po nepalskem času. Šele ko sta se pozno zvečer vrnila v tabor štiri, smo si v bazi lahko oddahnili in si dali duška. Prvi jugoslovanski vzpon na vrh, in to po prvenstveni smeri, je v domovini sprožil val navdušenja. Takrat smo dokaj negotovo neposredno zvezo z domovino lahko vzdrževali le s pomočjo radioamaterjev. Redke radijske vesti, ki nam jih je uspelo poslati, so v napetosti držale vso državo, iz domovine pa smo dobivali obilo dobrih želja in sporočil podpore našim prizadevanjem. To so bili komunikacijsko in politično povsem drugačni časi. Spomnim se zanimive anekdote. Tudi takratni politični vrh, ki je odobril večino denarja, ki smo ga potrebovali za izvedbo odprave, je dal vedeti, da ceni naše napore in prizadevanja. Zelo prijazno so nam svetovali, če bi bilo seveda mogoče, naj pridemo na vrh 25. maja, da bi s tem še dodatno proslavili Titov rojstni dan ...

Dva dni kasneje so vrh dosegli še Stane Belak, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, domačin Ang Phu, ki je tako postal prvi človek v zgodovini, ki se je na Everest povzpel po dveh različnih smereh. Na sestopu jih je ujela noč in morali so bivakirati 8300 metrov visoko. Presenetljivo so jo preživeli brez večjih posledic in zjutraj nadaljevali s sestopom. Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec, zadnja naveza, ki naj bi še poskušala priti na vrh, jim je iz tabora pet šla na pomoč.

Ko so se srečali, pa se je zgodila tragedija. Sestopajočemu Ang Phuju je, verjetno zaradi izčrpanosti in trenutka nezbranosti, zdrsnilo na strmem ledišču. Padel je čez zahodno steno gore več kot 2000 metrov globoko in se smrtno ponesrečil.

stremfelj_Everest_Kalapatar

Andrej Štremfelj je bil 13. maja 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom prvi Slovenec na Everestu, leta 1990 pa sta z ženo Marijo postala prvi zakonski par, ki se je povzpel na najvišji vrh sveta. (foto: arhiv družine Štremfelj)

V naslednjih letih so številne odprave poskušale ponoviti našo smer. Uspelo je le dvema. Bolgarom leta 1984, a je prvi, ki je prišel na vrh, Hristo Prodanov, na njem tudi umrl. Poljski uspeh po naši smeri leta 1989 je bil še bolj tragičen. Chrobak in Marciniak sta dosegla vrh, med sestopom pa sta zaradi dolgotrajnega viharja zašla v hude težave. Dasai, Otreba, Gardzielevski in Heinrich so jima šli na pomoč. Dosegli so ju in začeli skupaj sestopati. Nekaj nad 6000 metri jih je zajel snežni plaz. Pet jih je v njem umrlo, Marciniak pa se je čudežno rešil v tabor ena. Od tam so ga v dramatični reševalni akciji, v kateri je sodeloval tudi helikopter, le uspeli rešiti.

Drugi slovenski vzpon na Everest je bil opravljen leta 1989, ko sem se s soplezalcem Stipetom Božićem priključil makedonski odpravi. Na vrh smo poskušali priti po smeri prvopristopnikov. 10. maja nam je po zahtevnem vzpenjanju v globokem snegu le uspelo. Vrh smo dosegli Makedonec Dime Ilijevski, Stipe Božić, šerpi Sonam in Adživa ter jaz. A na sestopu se je spet zgodila tragedija. Dime Ilijevski je, v tistem bolj begu nazaj v življenje kot sestopu z gore, naredil drobno napako in za vselej izgubil. Edini je imel še dovolj dodatnega kisika za sestop in je bil zato tudi hitrejši od nas. Ne ve se, ali je zataval na kitajsko stran gore, padel čez steno na nepalsko stran ali pa v želji po kratkem počitku obsedel nekje na poti navzdol in v nočnem mrazu, ki se spusti na štirideset in več stopinj pod ničlo, za vselej zaspal.

Leta 1990 smo bili Slovenci spet na Everestu. Po smeri prvopristopnikov so vrh dosegli Marija in Andrej Štremfelj ter Janez Jeglič. Marija je postala prva Slovenka in trinajsta ženska na svetu, ki ji je to uspelo. Z Andrejem pa sta tudi prvi zakonski par, ki mu je uspelo stopiti na vrh sveta.

Leta 1997 je Aco Pepevnik v okviru mednarodne odprave dosegel vrh Everesta s severa. Tako smo se Slovenci že po tretji smeri povzpeli na vrh sveta. Dan kasneje je Pavletu Kozjeku v okviru iste odprave uspel izvrsten podvig, saj se je na vrh povzpel brez uporabe dodatnega kisika. Do danes, leta 2013, je Pavle edini Slovenec, ki mu je to uspelo.

Leto 2000 je Slovencem, po prvenstveni smeri čez zahodni greben leta 1979, prineslo nov zgodovinski dosežek na Everestu – smučarski spust z vrha. 7. oktobra sta po smeri prvopristopnikov vrh dosegla Franc Oderlap in Davo Karničar. Karničar je kot prvi na svetu presmučal goro z vrha do baze. Za prvi neprekinjen spust je potreboval le nekaj več kot štiri ure. Dva dni kasneje so v okviru iste odprave vrh dosegli še Matej Flis, Tadej Golob in Grega Lačen.

Maja 2005 sta kot člana mednarodne odprave vrh s severa dosegla Marko Lihteneker in Viki Mlinar. Z gore se je žal vrnil le Mlinar, Lihteneker pa je za vselej ostal na njej in postal prva slovenska žrtev Everesta.

Danes imamo Slovenci tri različne preplezane smeri na Everest. Od tega eno prvenstveno smer, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika ter prvi smučarski spust z vrha. Zavidljiva statistika, ki nas uvršča v čisto špico himalajskih velesil.

Viki Grošelj

Vir: Velikani Himalaje

© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2017

Iskanje med novicami

Izprazni Iskanje
Prikaži vse zapise v arhivu
ZADNJE NOVICE