NOVICE

Rudolf Badjura je v naslednjih štirih desetletjih napisal skoraj poldrugi ducat planinskih in izletniških (turističnih) vodnikov. Že leta 1922 je objavil izredno obsežen, več kot petsto strani obsegajoč vodnik Jugoslovenske Alpe – Slovenija v srbohrvaščini, je pa tudi avtor prvega slovenskega priročnika za učenje smučanja (Smučar, 1924) in prvega vodnika za obiskovanje sredogorja s smučmi pozimi (Zimski vodnik po Sloveniji, 1934). Njegovi vodnički so bili po večini drobno tiskani »kažipoti« žepnega formata, ki niso obtežili nahrbtnika.

V tem so se razlikovali od večine sodobnih planinskih vodnikov, ki so praviloma večji, razkošno opremljeni, tiskani na težkem papirju in neredko vezani v trde platnice, zaradi česar so tako zavoljo teže kakor velikosti primernejši za poležavanje na knjižni polici kakor vzpenjanje na goro. Pravkar naštete razlike v resnici pričajo o spremenjeni rabi planinskih vodnikov, ki jih danes ljudje večinoma puščajo doma, v gore pa jemljejo fotokopije ali, še enostavneje, fotografije opisa ture, posnete in shranjene na mobilnem telefonu.

Enciklopedičnost : izbirnost
V času po drugi svetovni vojni je bila največja založnica planinskih vodnikov Planinska zveza Slovenije, ki je prvi vodnik, Po slovenskih gorah, ki je bil vodnik po slovenski planinski transverzali, izdala leta 1958, medtem ko je v sedemdesetih začela sistematično izdajati vodnike po posameznih slovenskih gorstvih. Tako so 1971. leta izšle Karavanke avtorja Stanka Klinarja, 1973. Kamniške in Savinjske Alpe Petra Ficka in 1974. Julijske Alpe Tineta Miheliča. Kasneje so jim sledili vodniki po nižjih gorstvih, kot na primer po Polhograjskem, Škofjeloškem ali Cerkljanskem hribovju. Po besedah Vladimirja Habjana, avtorja okoli ducata vodnikov in urednika najstarejše še izhajajoče slovenske revije, Planinskega vestnika, je za tovrstne vodnike značilno, da so »enciklopedični, se pravi, da vsebujejo opise vseh gora in vseh poti v posameznem gorstvu«.

Enciklopedičnih vodnikov v Evropi danes praktično ne izdaja nihče več, saj so gorstva tam praviloma preobsežna, pa tudi prodajno niso tako zanimivi, dodaja Habjan. Pri nas je nazadnje, ravno ob noči knjige, izšel enciklopedični vodnik Skupini Mangarta in Jalovca, prvi izmed tetralogije vodnikov, na katero je razpadel nekdaj enoten vodnik po Julijskih Alpah.

Za razliko od enciklopedičnih vodnikov, ki stremijo k izčrpnosti in popolnosti opisov gora in poti, prinašajo izbirni vodniki »smetano, jagodni izbor vrhov in poti, ki jih v gorstvu velja obiskati«, pojasnjuje Janez Skok, soustanovitelj in direktor založbe Sidarta, ki je leta 1993 poslala na slovenski trg prvi izbirni vodnik 111 izletov po slovenskih gorah. Razkošno opremljena knjiga, v kateri so vsak opis ture spremljale skica gore z vrisano smerjo vzpona ter množica prvovrstnih fotografij, je na mah postala uspešnica, kar je pravzaprav še danes, saj je pred dvema letoma izšla že deveta dopolnjena izdaja. Sidarta, ki je s Planinsko zvezo osrednja založnica planinskih in plezalnih vodnikov v Sloveniji, ob njiju pa velja omeniti vsaj še Mladinsko knjigo in radovljiško Didakto, je odtlej poslala na trg kopico izbirnih vodnikov.

Vsem je skupno, razlaga Skok, »da izhajajo iz podmene, da bodo ljudje do gora čedalje pogosteje dostopali z avtomobilom in ne z javnimi prevoznimi sredstvi ter da bodo delali večinoma enodnevne, ne pa večdnevnih tur«. Njihovi vodniki so zato »bolj namenjeni temu, da se ljudje doma odločijo, kam bodo sploh šli. Če odprete kak star enciklopedični vodnik, ki na tristo ali štiristo straneh predstavlja celotne Julijske Alpe, na koncu pa ima še deset strani fotografskih prilog, iz njega ne boste mogli izluščiti, katero goro naj bi obiskali. Nasprotno se med listanjem našega vodnika, ki je bogato opremljen s fotografijami, šele odločite, kam se boste odpravili. To je bistvena razlika od enciklopedičnih vodnikov, saj naši vodniki spodbudijo ljudi, da se odpravijo v hribe.«

Med skromnostjo in balastom
Katere zahteve mora izpolnjevati dober planinski vodnik? »Na prvem mestu je objektivnost,« odgovarja Vladimir Habjan. »Težavnosti ne morete ocenjevati po lastnih plezalskih ali gorniških zmožnostih. Kam pelje subjektivno ocenjevanje, spoznate ob prebiranju planinskih spletnih forumov, na katerih nekdo za plezanje druge ali tretje težavnostne stopnje zapiše, da je povsem lahko, drugi, ki, sledeč njegovemu opisu, turo ponovi, pa se na istem mestu skoraj ubije – nakar se na forumu pritožuje, češ, zakaj si napisal, da je čisto lahko, če pa ni.« Habjan na izlete v gore že leta vodi skupine planincev, doslej je opravil več kot štiristo vodenih tur, »zato natanko vem, kako ljudje hodijo«, poudari. Kljub temu tudi med uveljavljenimi pisci vodnikov obstajajo razlike: »Nekateri slovimo kot bolj previdni in takšni, ki pogosteje opozarjamo, na primer midva z Andrejem Mašero, medtem ko je Andrej Stritar, enako kot je bil pokojni Tine Mihelič, bolj nagnjen k spodbujanju, češ, saj ni tako težko.«

Nujna sestavina vodnika je tudi »skica ali fotografija vzpona z vrisom smeri. Skica mora biti, tako kot pri plezalnih smereh, pri katerih kratko malo morate vedeti, ali imate pred seboj kamin, ploščo, previs, žleb, raz ali kaj tretjega. Če se vzpenjate po markirani poti, odsotnost skice še ni tak problem; toda kako se boste povzpeli na brezpoten vrh, če nimate skice?« se sprašuje Habjan.

Opis poti »ne sme biti preskromen, pa tudi ne preveč balasten. Če se prvo uro vzpenjate po markirani gozdni cesti, o njej ne kaže izgubljati preveč besed. Nasprotno pa je prav, da navajate imena krajev ob poti, opozarjate na izvire pitne vode, na razgled na okoliške gore, ki se odkrije za robom, itn.« Pokojni Tine Mihelič, avtor številnih planinskih vodnikov pa tudi legendarnega plezalnega vodnika Slovenske stene (z Rudijem Zamanom), ki je izbor stotih najlepših plezalnih vzponov v slovenskih gorah, med pisci vodnikov upravičeno velja za poeta, ki je celo alpinistične smeri, ki so grde in krušljive – da ne rečemo kar odurne –, znal opisati privlačno in vabljivo.

Grožnja spleta
Planinski vodniki po besedah urednika in založnika Sama Ruglja sodijo v »zvrst priročniške literature, ki je namenjena prostemu času, natančneje, v segment planinsko-izletniško-popotniške literature«. Kot taki sodijo med »knjige, ki se kupujejo. Se tudi izposojajo, a tisti, ki se najaktivneje ukvarjajo s temi dejavnostmi, hočejo vodnike posedovati, ker si morda označujejo izlete, na katerih so že bili, študirajo ture, ki jih še želijo opraviti, itn. Knjižnična izposoja turističnega vodnika za enkraten obisk tuje dežele je še sprejemljiva, ne morete pa se zanašati, da bo planinski vodnik na voljo v knjižnici, ko ga boste potrebovali, zato se te knjige še vedno razmeroma dobro prodajajo, čeprav je njihova prodaja po letu 2008 upadla.« Poleg tega so planinski vodniki lepe darilne knjige, pri katerih ste lahko gotovi, da jih bo obdarjenec uporabljal dlje časa. Vse to dela vodniško literaturo manj dovzetno za recesijska in konjunkturna gibanja, čeravno še zdaleč ne povsem. »Ko se je pred leti začela hajka s trojko, krizo in ne vem še čim,« se spominja Skok, »nam je prodaja knjig v tistem letu padla za tretjino. Nismo izvzeti iz krize, smo blizu izdatkom, ki se jim ljudje v krizi najprej odrečejo, in bolj ali manj delimo usodo vsega založništva.«

Drugi dejavnik, ki klesti prodajo planinske vodniške literature, je svetovni splet. »Na spletni strani hribi.net,« razlaga Rugelj, »se vam praktično pri kateremkoli hribu, ki ga vtipkate, pojavijo opis pristopa, časovnica in obilica fotografskega gradiva.« Splet ima pred vodnikom, ki je bil natisnjen pred letom ali dvema, tudi to prednost, da pohodniku pogosto omogoča seznanitev z najnovejšimi razmerami v gorah – pa naj gre za trenutno višino snežne odeje, stanje nadelane poti ali kaj tretjega.

Knjige, ki zastarajo
Izdelava planinskega vodnika spada med zahtevnejše založniške podvige. »Narediti dober planinski vodnik, ki je vizualno atraktiven, kar avtomatično pomeni barvni tisk, in vsebuje dovolj natančne, dobro izrisane zemljevide in skice poti, pri čemer mora avtor vse poti prehoditi v naravi, je velik produkcijski zalogaj. Tako velik, da prvi natisi knjig, ko se razprodajo, navadno šele pokrijejo stroške tiskanja,« razlaga Rugelj. Medtem ko je običajna knjiga, na primer roman, tiskana v črno-belem in sestavljena zgolj iz besedila, »planinski vodnik poleg besedila vsebuje še dodatne elemente: fotografijo, ki, če naj bo dobra, potrebuje kakovostnega fotografa, ki je ob avtorju besedila že drugi avtor knjige; zatem je tu še grafična oprema z zemljevidi, skicami vzponov, reliefov poti, ki spet zahtevajo svojega avtorja. Tako imamo na razmeroma majhnem prostoru skoncentrirane tri vrste avtorjev.«

Medtem ko si za roman ne moremo zamisliti, da bi lahko zastaral, to ne velja za planinske ali plezalne vodnike. Še posebej naglo zastarevajo slednji, kar bralec takoj opazi. »Pridete v plezališče in naletite na smeri, ki so v naravi, v vodniku jih pa ni,« pojasnjuje Skok. »Zastarevajo tudi zemljevidi, ker v hribih gradijo ceste, vlake, opuščajo koče itn.« Prav zaradi tega planinskih vodnikov, ko poidejo s polic knjigarn, ni mogoče enostavno ponatisniti kot romane, ampak jih je treba obnoviti, ponovno prehoditi opisane poti itn., zaradi česar je, kot pravi Skok, »z obnovo vodnika praktično toliko dela kot z izdajo novega«.

Priročnik ali leposlovje?
Zlasti založbi Sidarta in Planinska zveza sta v zadnjih desetletjih postavili visoke standarde izdelave vodnikov, ki so za novince na trgu težko dosegljivi, opozarja Rugelj. Hkrati sta z opisi prodrli v še tako odmaknjene kotičke Slovenije, zaradi česar »zadnjih deset let, ko je že vse enciklopedično popisano, vsi iščemo nekakšne niše,« priznava Habjan. Sam je avtor dveh vodnikov, ki sta bila v Sloveniji izdana prvič: Manj znane poti slovenskih gora (oziroma kasneje, ob ponatisu, Brezpotja) in Zimski vzponi. V sodelovanju s Petrom Skobernetom je napisal vodnik Naravne znamenitosti, pri katerem je »cilj izleta naravna znamenitost, naloga vodnika pa opis poti do nje«, pojasnjuje Vladimir Habjan. Iz podobnih nagibov je nastal vodnik po slovenskih slapovih, medtem ko je Irena Cerar napisala že tri vodnike po pravljičnih poteh, ki so namenjeni temu, da za izlete v naravo navdušijo najmlajše. Kajti, kot sarkastično pripominja Janez Skok: »Če danes mulcu rečete, češ, gremo, zdaj bomo pa tri ure hodili, imate takoj upor v familiji.«

Postopno oddaljevanje od klasičnih planinskih vodnikov nas naposled pripelje do žanrskih križancev, kakršen je Sto slovenskih vrhov Stanka Klinarja ali serija izletniških knjig Lep dan kliče izpod peresa nekdanjega urednika reportaž za časnik Delo Željka Kozinca, ki so nekako na pol poti med vodnikom in leposlovjem. »Kozinc je obogatil opise izletov z dodatnimi raziskavami in lastnim pisateljskim darom,« pojasnjuje Rugelj, »zato njegove knjige delujejo tudi kot samostojno branje in ne zahtevajo nujno obiska same lokacije. To so izletniški vodniki, pisani napol literarno, ki jih kupujejo tudi ljudje, ki ne hodijo na izlete. Tovrstnih vodnikov,« poudarja Rugelj, »splet ne more nikoli nadomestiti.«

Matija Grah

Članek je bil objavljen v Delu 26. maja 2015. Na spletni strani PZS je objavljen z dovoljenjem Dela, d. d.
Vir: Delo.si

------------------------
Povezane novice:
Novo v Planinski založbi: vodnik Julijske Alpe in plezalni vodnik Repov kot, Kamniška Bela
Planinska noč knjige: Ko med platnicami zadiši po gorah
Razširjena slovenska planinska pot najlepša slovenska knjiga